Izkušnje starejših meščanov Ljubljane z inkontinenco
Inkontinenco se na medosebni in družbeni ravni še vedno obravnava kot nekaj sramotnega, ker naj bi prizadeti ne bili osebno sposobni nadzirati izločanja urina ali blata. Zato prizadeva njihovo samospoštovanje, povzroča stiske, omejuje sposobnosti in lahko vodi v socialno izolacijo. Predpostavlja se, da je le polovica prizadetih žensk pripravljena spregovoriti o svoji težavi, moški pa se za to odločajo še precej težje. Oboji si s tem zapirajo pot do učinkovite pomoči, ki lahko zmanjša stiske, utrdi samospoštovanje, predvsem pa jim pokaže, da v svoji težavi niso sami.
Ker je inkontinenca z naraščajočo starostjo vse bolj pogosta, Slovenija pa se hitro stara, je za vse starejše državljane, pa tudi za socialno in zdravstveno politiko koristno vedeti, koliko in kakšnih motenj kontinence je med njimi. Pri iskanju odgovorov so nam pomagali starejši ljubljanski meščani, ki so iskreno spregovorili o svojih težavah. Za odgovore zaslužijo vso pohvalo in spoštovanje, saj je le tako mogoče zmanjšati stigmo inkontinence in pomagati vsem, ki se z njo srečujejo. V odgovorih prevladujejo ženske, v raziskavi je sodelovalo le 13 moških, od katerih na vprašanja o osebnih izkušnjah z inkontinenco niso vsi odgovorili.
V prispevku obravnavamo odgovore tistih, ki imajo osebne izkušnje s takimi ali drugačnimi oblikami urinske inkontinence, o fekalni nismo spraševali. Med 133 v raziskavo vključenih posameznikov je na vprašanje kako dolgo že imajo motnje kontinence, odgovorilo 45 od 133 vprašanih. V več kot polovici odgovorov prizadeti težave povezujejo s posledicami operacij. Večina ima težave že dolgo časa, le malo jih je navedlo krajši čas.
Na vprašanje kolikokrat na dan voda uide, smo prejeli 99 odgovorov, med njimi je težave navedlo 74 vprašanih. Šestindvajset jih je povedalo, da jim voda uide manj kot enkrat na mesec, dvanajstim sem in tja v enem mesecu, enkrat do trikrat na dan uide voda dvaindvajsetim¸pet jih je reklo, da več kot trikrat na dan, štiri pa voda uide vsako noč.
Oceno o količini nezadržanega urina je posredovalo 28 vprašanih. Trije izgubijo manj kot 100 ml na dan, štirinajstim preko dneva uide okrog 100 ml urina, šest jih izgubi do 300 ml na dan, trije do 600 ml, dva pa 1200 ml.
Ali najbližji vedo, da ima njihov član družine ali partner težave s kontinenco? Odgovorilo je 56 vprašanih, od katerih najbližji v enainštiridesetih primerih vedo za težavo, v petnajstih pa ne. Kaj pa znanci in sodelavci? Med 55 odgovori v osemintridesetih primerih ne vedo za težavo, v sedemnajstih pa so o njej informirani.
Dejstvo, da so na vprašanja odgovorile predvsem ženske in le nekaj moških potrjuje, da je socialna teža inkontinence pri obeh spolih različna in da moški o težavah s kontinenco težje govorijo. Očitno je, da je pri moških za odkrit pogovor potreben drugačen pristop kot pri ženskah in bi lažje potekal v izključno moškem okolju. Med odgovori prevladujejo lažje oblike z manjšimi izgubami urina, kar se sklada s podatki iz strokovne literature, kjer najdemo tudi, da je pogostost uhajanja pri posameznikih iz dneva v dan različna in je povezana s pitjem, vrstami hrane in različnimi akutnimi ali kroničnimi zdravstvenimi problemi. Videti je, da je tako tudi z našimi anketiranci. Zanimivo je, da v naši raziskavi ženske težave povezujejo z operacijami, ne pa s porodi, ki sodijo med najpogostejše povzročitelje inkontinence.
V družinskih okoljih so težave s kontinenco članom družin po večini znane, vendar ne povsod. Po podatkih iz literature je inkontinenca tudi v družinskih okoljih lahko majhna ženska skrivnost. Ko nastopijo težave s prostato, pa to postane tudi moška skrivnost.
Veliko bolj so prizadeti zadržani v krogu znancev, prijateljev in sodelavcev. Vendar tudi število tistih, ki vedo za težavo, ni zanemarljivo in kaže na to, da so prizadeti pod določenimi pogoji o težavah s kontinenco pripravljeni govoriti tudi v krogu prijateljev in znancev.
Čeprav v raziskavi o osebnih izkušnjah z inkontinenco nismo pridobili velikega števila odgovorov, pa lahko razmerja med njimi prenesemo na vso starejšo populacijo v Sloveniji, kar podpirajo tudi podatki strokovne literature. Izsledki tudi kažejo, da stigmo inkontinence ne povzroča inkontinenca, ampak predvsem način njenega sprejemanja v medsebojnih in družbenih odnosih. Sporočilo raziskave je tudi, da so predvsem prizadeti tisti, ki stigmo lahko najbolj učinkovito zmanjšujejo, za to pa bi potrebovali več medsebojne in javne podpore. V Sloveniji imamo izredno dobro razvito mrežo društev bolnikov z različnimi kroničnimi boleznimi, ki si z medsebojnimi izkušnjami lajšajo breme bolezni in krepijo kakovost življenja. Društva prizadetih z inkontinenco pa kljub nekaterim poskusom ne morejo zaživeti, kar opozarja na trdovratnost njene stigme v slovenskih okoljih. Le v Mariboru že vrsto let društvo Inkont povezuje moške in ženske, ki s svojim delovanjem in nastopanjem v javnosti vsej slovenski javnosti kažejo, da se je o inkontinenci mogoče tudi odkrito pogovarjati in jo obravnavati kot vsako drugo v starosti pogosto težavo.
Članek je prispevek projekta »SuhDan – Opolnomočenje oseb z motnjami kontinence in zmanjševanje stigme inkontinence v slovenski družbi«, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje.