Uvod

Urinska inkontinenca (UI) je v Sloveniji in po svetu ena najbolj pogostih zdravstvenih in socialnih težav. V nasprotju s kontinenco, ki sodi med osnovne pogoje osebne sprejemljivosti, je UI povezana z medosebno nesprejemljivostjo, posledično stigmo, sramom, slabšo kakovostjo življenja in materialnimi izdatki. Njena razširjenost narašča z napredujočo starostjo, ko je neredko povezana še z zmanjšano kognitivno sposobnostjo, omejeno mobilnostjo in drugimi za starost značilnimi zdravstvenimi težavami. Kot za vsa druga klinična področja so tudi za obravnavo UI potrebne smernice z navodili, kaj je v posameznih primerih potrebno storiti in česa ne, kar pomaga pri vzpostavljanju preverljive kakovosti in preglednega načrtovanja. Ob posameznih bolnikih pa je poleg specifičnih okoliščin treba upoštevati še njihove želje in odločitve.

V Sloveniji so smernice za obravnavo UI pripravili slovenski strokovnjaki več kliničnih strok (urologi, ginekologi, zdravniki družinske medicine, fizioterapevti), ki se poklicno vsak dan srečujejo z inkontinenco. Upoštevali so aktualna strokovna dognanja, dobro klinično prakso in sledili navodilom Evropskega urološkega združenja. Namenjene so zdravnikom in drugim zdravstvenim poklicem, ki se pri svojem delu srečujejo z izzivi UI.

Osnovna načela smernic so stroškovna ustreznost, učinkovitost in varnost, ki se uresničujejo na vseh nivojih zdravstvenega varstva. Stroškovna ustreznost pomeni, da se  diagnostične, terapevtske in preventivne aktivnosti v okvirih njihovih strokovnih pristojnosti uresničujejo v primarnem, sekundarnem in terciarnem zdravstvu. Tak pristop je povezan z učinkovitostjo, po kateri naj se s simptomatskim in konzervativnim ukrepanjem prične kolikor mogoče zgodaj, kar je dobra iztočnica za učinkovito povezovanje strokovnih aktivnosti med posameznimi nivoji zdravstva, za izogibanje nepotrebnim preiskavam in izvajanju tistih preiskav in storitev, ki so z ozirom na obstoječe težave in stanje potrebne v vsakem posamičnem primeru. Stroškovna ustreznost in učinkovitost sta tesno povezani z varnostjo vsakršnega ukrepanja, ki vključuje ukrepanje s čim manj stranskimi pojavi. Redki in zapleteni primeri naj se vselej obravnavajo na najvišjem strokovnem nivoju. Na primarnem nivoju naj se izvaja osnovna, nezapletena diagnostika, uresničujejo naj se ukrepi za ublažitev simptomov in obravnavajo enostavni in jasni primeri. V primeru neučinkovitega ukrepanja ali večjih težav, naj se prizadete obravnava na sekundarnem nivoju ali v večjih strokovnih centrih. Zapletene intervencije naj izvajajo ginekologi oziroma urologi.