Uhajanje vode pri ženskah

red. prof. dr. Igor But, dr. med., svet.
Klinika za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor

Urinska inkontinenca (UI) predstavlja vsakršno uhajanje vode in ne samo tisto, ki bi prizadeti osebi predstavljalo higienski in socialni problem. Gre za pogosto motnjo, saj se z njo sooča kar 35 % žensk, ki so starejše od 18 let, pogostost motnje pa se z leti še povečuje. Okvirno v polovici primerov gre za stresno urinsko inkontinenco (SUI), pri kateri voda uhaja pri kašlju, kihanju, teku, dvigovanju. Vsaki tretji inkontinentni ženski voda uide tudi pri spolnem odnosu. Prekomerna aktivnost mehurja (PAM) se pojavlja nekoliko redkeje od UI in jo diagnosticiramo pri 16,6 % oseb, ki so starejše od 40 let. Glavni simptom motnje je urgenca, ki pomeni nenadno in močno željo po uriniranju brez vnaprejšnjega svarila. Urgenca prisili osebo, da opusti vse aktivnosti, s katerimi se ukvarja, in gre nemudoma na stranišče. Voda lahko uide vsaki tretji ženski še preden pride do stranišča in v tem primeru govorimo o urgentni urinski inkontinenci. Motnjo pogosto spremljata še občutek pogostega odvajanja vode čez dan in nočno odvajanje vode. Pogostost motnje narašča s starostjo, simptomi pa z leti napredujejo tako v pogostosti,  jakosti, kot tudi v motečnosti. Težave predstavljajo za pacientko zelo veliko breme in kar 60 odstotkov pacientk s prekomerno aktivnim mehurjem zapade v depresijo. Na vodo nas lahko močno pritisne takrat, ko smo v stiku z vodo, ko npr. peremo posodo ali solato, se tuširamo in v hladnem vremenu. Na vodo nas lahko pritisne tudi pri odklepanju vhodnih vrat ob prihodu domov. Veliko žensk tudi navaja, da morajo po zaužitju kave kar hitro na stranišče in da opažajo, da je težav več pred nastopom menstruacije.

Vzroki nastanka motenj

Najpogostejši vzrok za pojavljanje stresne urinske inkontinence je porod. Drugi vzroki so težko fizično delo, debelost in razne kronične bolezni. Vse te težave namreč zelo obremenjujejo medenično dno. Kriva je lahko tudi genetika, ki določa kakovost vezivnega tkiva. Pri nastanku prekomerne aktivnosti mehurja je malce več nejasnosti. Aktivnost mehurja zelo dobro nadzirajo višji možganski centri in centri v hrbtenjači. Tiste ženske, ki imajo recimo epilepsijo, so doživele možgansko kap ali imajo demenco, imajo nekoliko večje tveganje za nastanek motenj v funkciji mehurja in za uhajanje vode. Vzrok za nastanek motnje so lahko tudi pogosta vnetja mehurja, kamni, ali tudi tumor.

Vedenjski vzorci in tabuji

Čeprav sta UI in PAM pogosti motnji, pa vseeno nista deležni ustrezne pozornosti strokovne in laične javnosti. Najverjetnejši razlog za to je sprejemanje obeh motenj kot nekaj normalnega, kot nekaj, kar pride s starostjo. Zdi se, da pacienti o teh težavah pogostokrat ne spregovorijo v ambulanti zdravnika družinske medicine. Morda je razlog za to sram in nelagodje pred zdravstvenim osebjem kakor tudi strah pred predvidenim agresivnim in vprašljivo učinkovitim zdravljenjem. Med vsemi težavami je najbolj moteče uhajanje vode ob močnem pritisku na vodo, ki je povsem nepredvidljivo in se lahko pojavi kadarkoli in kjerkoli, npr. pri sprehodu, nakupovanju, v gledališču, na potovanju. Voda se lahko pri nenadnem pritisku izlije po nogah, kar je za prizadeto osebo zelo obremenjujoče. Običajno ženske prilagodijo tej motnji svoj način oblačenja (nosijo  temnejša oblačila) in ne zahajajo v družbo, saj jih je sram, da bi drugi uhajanje vode opazili ali jih morda vonjali. Uhajanje vode namreč ni družbeno sprejemljiv pojav in lahko vodi v socialno osamitev, osamljenost. Osebe s to motnjo imajo zmanjšano samopodobo, njihova kvaliteta življenja je zmanjšana, tonejo lahko v depresijo.

Zdravljenje

Velik pomen pri zmanjševanju simptomov SUI in PAM ima prilagoditev življenjskega sloga. Priporočamo opustitev kajenja, saj nikotin neposredno povzroča krčenje mehurja. Izogibamo se tudi pretiranemu uživanju kave in gaziranih pijač. Osebe s prekomerno telesno težo pa jo morajo zmanjšati za 10% in potem lahko pričakujejo, da se bodo tako težave z mehurjem, kot tudi tudi uhajanje vode pri aktivnostih, prepolovile.

Prvi pristop pri zdravljenju stresne urinske inontinenec je izvajanje treninga mišic medeničnega dna (Keglove vaje), pri katerem ritmično stiskamo in sproščamo medenične mišice sprva 6 in po nekaj tednih vadbe 10 sekund. TRening izvajamo dvakrat dnevno po 5 minut, kar pomeni da stisnemo mišice sprva 25 in nato 15-krat, dvakrat dnevno. Ko ta ritem osvojimo, potem povečujemo moč stiska. Pri izvajanju Keglovih vaj si lahko pomagamo tudi z vaginalnimi utežmi. V primeru, da so  mišice prešibke, jih lahko vzpodbudimo s pomočjo električne ali magnetne stimulacije. Ko pa vsi ti ukrepi ne zadoščajo več in je stresna inkontinenca še vedno moteča, potem predlagamo operativni poseg, pri kateem v lokalni anesteziji bodisi povečamo zaporni tlak sečnice (vbrizganje polnila v sečnico) ali pa pod srednji del sečnice položimo mini trak, ki v večini primerov odpravi urinsko inkontinenco.

Osnova zdravljenja prekomerne aktivnosti mehurja pa predstavlja trening mehurja, pri katerem odvajamo vodo na točno določene časovne intervale. V začetku odvajamo vodo vsako uro in pol in ko ta ritem osvojimo, potem podaljšujemo čas do odvajanja vode za 15 minut tedensko, dokler ne odvajamo vode na tri ure pod pogojem, da zaužijemo vsaj 1,5 litra tekočine dnevno (25 ml/kg telesne teže). Normalna količina vode bi po treh urah zadrževanja morala znašati med 250 in 300 ml. Enostaven pripomoček za nadzor nad količino zaužite tekočine in odvajanjem vode je dnevnik uriniranja, v katerega zavedemo količino in vrsto zaužite tekočine, volumen in čas odvajanja vode ter zapišemo čas, ko voda uide in tudi provokacijo, ki je privedla do tega.  Običajno izpolnjujemo dnevnik uriniranja 3 dni in ga nato izročimo osebnemu zdravniku v ambulanti. Zdravila za umirjanje mehurja so učinkovita, njihova uspešnost pa je odvisna od pričakovanj in od morebitnih stranskih učinkov. Zdravila zagotavljajo izboljšanje stanja, pri prenehanju jemanja zdravil pa se simptomi prekomerne aktivnosti mehurja običajno ponovijo. V primeru, da zdravljenje ni uspešno, si pomagamo še s stimulacijami (električnimi, magnetnimi) ali pa napotimo pacientko na injekcijo botulinum toksina v mehur.

V zaključku naj poudarimo, da je uhajanje vode v večini primero rešljiv problem. Za reševanje teh težav pa je nujno, da pacientke o njih spregovorijo v ambulanti družinskega zdravnika in ginekologa.